»Zakaj bela zastava? Moj oče se pred ničimer ni predal.«

»Zanimalo me je, ali lahko pripravim 275 000 ljudi, da izkusijo brezpogojno ljubezen, v tišini.«

»Pred občinstvom naj opravi obdukcijo njegovega umorjenega sina.«

»Moja izkušnja izseljenca je to, kar daje smisel mojemu umetniškemu izrazu.«

»Ali ga lahko spremenite v ljubljenčka, kot ptička, ali pa ga date na povodec za svoje hčerke?«

»Želim, da bi ljudje moje delo videli kot rehabilitacijo zaničevanih vrednot in ... goreče praznovanje.«

»Je padec v praznino, sekunda popolne negotovosti, je trenutek, ko narediš korak, da bi stopil na oder. To je stanje zamaknjenosti, ki nam omogoča imaginarno potovanje v času. Tja, od koder lahko zavestno dostopamo do podrobnih fragmentov lastnih izkušenj, ki jih naša preteklost pogosto ljubosumno varuje v nezavednem, da bi našli ravnovesje, v katerem lahko v svoji krhkosti domnevamo, da je to, kar nam je v določenem obdobju pomenilo neuspeh, neodtujljivi del naše sedanjosti. Morda nas prav ta trenutek najbolj približa temu, k čemur smo vedno stremeli.«

»Za mano sta dve leti zasledovanja zgodb, naplavljenih v mojih celicah, kosteh, organih, tkivih.«

»Prepričana sem, da bi bil moj oče zelo ganjen, saj je bila Italija zanj vedno kot druga domovina.«